Mestni muzej orientalske umetnosti

Obisk muzeja

Prvi prostor v pritličju, ki se skupaj s sosednjim uporablja za začasne razstave, je poskus upodobitve t.i. kitajskega kabineta, Gabinetto Cinese Wünsch, posebne trgovske stvarnosti na pol poti med trgovino in muzejem, ki je bila značilna za Trst v letih od 1840 do 1890. Tretji prostor gosti majhno, a dragoceno zbirko kipov iz Gandhare, datiranih v obdobje med 1. in 4. stol. n. št., zbranih med slovito italijansko odpravo v Karakorum leta 1954, ki je pod vodstvom Ardita Desia osvojila vrh K2.
Prvo nadstropje je v celoti posvečeno umetnosti Kitajske. Dve ključni skrivnosti kitajske kulture, porcelan in svila, ki povzemata večtisočletno znanje, sta izčrpno dokumentirani z vrsto svilenih oblačil iz 19. stoletja in porcelanom dinastij Song (960–1279), Yuan (1279- 1368), Ming (1368-1644) in Qing (1644-1911). V vitrinah osrednjega razstavnega prostora lahko občudujemo antične vaze barve bledo zelenkastega žada iz 12.-14. stoletja, imenovane céladon, in »belo-modri« porcelan, izdelan v zlatem obdobju tovrstne proizvodnje, v času vladavine dinastije Ming. Po koncu tega obdobja se je proizvodnja te posebne vrste keramike izrazito povečala, saj so kobalt, element ključnega pomena za pridobivanje modre barve, ki so ga pred tem uvažali z Bližnjega vzhoda (zlasti iz Perzije), našli tudi na ozemlju Kitajske. Od vladavine dinastije Qing dalje so kitajski rokodelci čedalje pogosteje uporabljali večbarvno dekoracijo porcelana (tako imenovana sloga famille verte in famille rose), ki je lepo upodobljena na nekaterih razstavljenih predmetih. Muzej hrani tudi nekaj primerkov belega kitajskega porcelana, »blanc de Chine«, katerega proizvodnja se je od obdobja dinastije Ming nadaljevala vse do do poznega obdobja dinastije Qing. V tretjem prostoru so razstavljeni primerki italijanskih in evropskih fajans in porcelana v orientalskem slogu, izdelanih pod vplivom navdušenja nad eksotičnim Vzhodom, ki je od leta 1600 dalje zavladalo v Evropi.
V drugem in tretjem nadstropju je urejen oddelek, posvečen Japonski. V njem zbrani eksponati izvirajo predvsem iz obdobij Edo ali Tokugawa (1615-1868) in Meiji (1868-1912).
V drugem nastropju se lahko muzej pohvali pohvali z izjemno bogato zbirko tiskov nekaterih najvidnejših likovnih mojstrov, kot so Utamaro, Hokusai, Hirošige, Kunisada in številnih drugih umetnikov iz obdobja Ukiyo-e (»Lebdeči svet«). Za njihova dela so značilni motivi, ki upodabljajo prizore iz vsakdanjega življenja v vseh njegovih odtenkih. Ta umetniška zvrst je upodabljala točno določen segment družbe iz obdobja Edo: srednji razred, ki je odraščal v času miru in blaginje in je želel uživati v radostih, ki jih ponuja življenje. Gre torej za upodobitev življenjske radosti, joie de vivre, ki se kaže bodisi v dragocenih izdelkih iz slonovine (netsuke), lakiranega lesa (kot so šatulje s pisalnim priborom suzuribako) in kovin, kot tudi v strasti do gledališča kabuki, o kateri pričajo grafike, gledališke maske in glasbila. Tu so še predmeti iz porcelana, ki so dokaz, da je japonska kultura uspešno prevzela in nadgradila skrivnost, ki so jo do tedaj kitajski rokodelci spretno čuvali in jo tisočletja prenašali iz roda v rod. Od 17. stoletja dalje se je namreč na Japonskem začel množično proizvajati in izvažati porcelan, imenovan Imari.
Ime je dobil po pristanišču, skozi katerega so potovali predmeti, izdelani v pečeh delavnic v Ariti.
V tretjem nadstropju je na ogled bogata zbirka japonskega orožja iz obdobja od 15. do 19. stoletja, med katerim izstopajo dragocene samurajske sablje katana in wakizashi ter dva samurajska oklepa. Tu je na ogled tudi izbor kipov, posod in drugih predmetov, s pomočjo katerih se lahko obiskovalci seznanijo z japonsko versko tradicijo s kulti in obredi šintoizma in budizma.